Kres v Peklu

V dolino rdeče sonce se ozira,
a srcu misel ena ne da mira,

zakaj se stvarstvu takšnega čudesa,

reče Pekel in raje ne nebesa.

Svetloba nežno spleta se z zelenjem,

svežino zraku potok da s šumenjem,

duh v mraku vrne se k telesu,

večerna pesem ptic nas vabi k plesu.

Lepoti ime nesrečno posvetili,

in jo tako pred zlobnimi očesi skrili,

naj raje strah nevedneža prežene,

dokler škode Peklu ne stori nobene.

A kaj če Krésnik, ko h Gori pot si išče,

v Peklu najde svoje skrivališče,

za boj s Kraljico kačjo se pripravi,

ko moč in mir povrne si v naravi.

Zdaj mi krésniki, v boje svoje ujeti,

kraljici kač poskusimo se upreti,

zalega strúpi nas in meče v bolečine,

v tega Pekla hladu brž trpljenje mine.

 

Čarovnija kraja večja od pogledov,

noč kresa čas skrivnostnih bo obredov,

besede umaknejo se vzdihom duše,

pozabljeni duhovi lezejo spod ruše.

Leto obrača se v novo dobo,

obroč ognjeni kuje luč s svetlobo,

govorica stvarstva tukaj vsem enaka,

Krstnika svetega naj uboga duša vsaka.

Ta noč narave sil postala bo bojišče,

si stvarstva Duh tu v Peklu mir poišče,

poveže v eno nas, ki ljubimo besedo,

srčna sloga naj zamenja dneva zmedo.

Predragi vsi, ki v Peklu ste pristali,

tu čaka nas, kar vedno smo iskali,

le brez strahu, se vse bo spremenilo,

postalo boljše in v večnost nas vodilo.