Lipa

To bil res nekoč je dan slovesni,

takrat v parku znašli so ljudje se resni,

z godbo in zastavami popraznovali,

ponosno mlado lipo v zemljo dali.

Pomembno stvar ta dan so počastili,

o vsem lepó in dosti govorili,

jim je spomina skrb drevo prevzelo,

četudi nič od tega ni imelo.

V središču mesta so jo zasadili, 

ji pomemben prostor dodelili,
skozi leta ljudje so jo za svojo vzeli,
kot simbol kraja vsega jo sprejeli.

Od takrat je mnogokrat zacvetla,

zrastla in s krošnjo se opletla,

tisti, ki nekoč jo je posadil,

se v isti zemlji davno je ohladil.

Kadar tam sem, pogládim staro deblo,

v letih vreme skorjo je razgreblo,

ostaja nema priča dolge zgodovine,

čas odteka in vse živo enkrat mine.

Včasih, tam ob njej, jo tiho vprašam,

- Živa si, kako naj se obnašam?

Toliko tega si preživela,

ostala les si, na koncu boš gorela.

Morda se zdi mi, a odgovor slišim:

- Vse živo hrepeni k smislom višjim,

drevo postavljeno sem v naravo,

to zame edino je poslanstvo pravo.

Modrost te lipe nepričakovana,

v srce mi tiho ostala zasejana,

mnogim zdi krivica se storjena,

a preprosta naloga jim je dodeljena.

Lepota in moč dreves se občuduje,

kar človeku manjka, les mu dopolnjuje;

- Vrednost tvoja ni, da vse spreminjaš,

le lepot sveta, z dobroto se spominjaš.