Čas brez zločina

Še vedno sonce sije skozi veje,

a ptice zdaj pojo glasneje,

v dnevih groze so se skrile,

od mrtvih krikov utihníle.

 

Tovornjaki mladega obupa,

dušijo se v oblakih hrupa,

ustavila bo skrita jasa,

jih v roškega globini krasa.

 

Izmučeni in pretepeni,

fantje zvezani in postrojeni,

kričijo nanje rablji partizanski:

"Tu crknete, psi domobranski!"

 

Jih vlačijo nad rob prepada,

udarci in kletev jim naslada,

pred brezno gole pripehajo,

s strelom v tilnik pokončajo.

 

Klavniško to opravilo,

morilcem sočutja ni zbudilo,

moči pijanim, polnim besa,

kri dušam zlepila očesa.

 

Kričanje iz jame se razlega,

odgovor pride iz srca zlega,

za zabavo ranjencev streljánje,

miniranje skalovja nanje.

 

V poletni noči tiho vse postaja,

meso v jami se razkraja,

a skale znova in znova zasipuje,

slabo vest si prepričuje.

 

Petinštirideset let minilo,

laž postala je pravilo,

a ubitih duše niso kamen,

zločini so pekoči plamen.

 

Končno smo se odločíli,

da bi pokvarjenost razkrili,

ustanovljene komisije,

rezultat so razprtije.

 

In tako po mnogo letih,

precej pobitih je preštetih,

a nobenega še pokopali 

in nikomur krivdo dokazáli.

 

Zdaj ko vsi so že umrli,

svojo večnost končno uzrli,

lahko hinavščina preneha,

nihče priznal ne bo več greha.

 

V zgodovini bo pisalo,

takrat umrlo jih ni malo,

a imen si ni nihče zapisal

in spomin zločincev se je zbrisal.

 

Nauk, ki tako se izkaže,

slabo nam resnico kaže,

morilec enega obsojen, 

a tisočerih - za oblast dostojen.