Cipresam

Svetu zadnje zatočišče,
vseh pričakovanj končanje, 
znano ime na kamnu išče,
v bližino dragih potovanje.

Stražarke mrtve domovine,

prostim dušam spremljevalke,

živo lice zgodovine,

žalnih melodij plesalke.

V vročini smolnato kadilo,

odganja zle duhove smrti,

v sivini upov zmrzlih poživilo,

nam, ki še v življenju smo zaprti.

Sredi morja žalosti velike,

so kot neme pričevalke,

umrlih bi povezale jezike,

miru iskalcev zveste poslušalke.

Ciprese, drage moje žalovalke,

vse raje z vami se srečujem,

v deželi smrti, življenja zmagovalke,

naj svoje še veselje objokujem.

Čas življenja ali čas priprave,

plaménček zagori v luč neskončno,

moč svetov obeh v vas je správe,

tam kjer človeštvo je nemočno.