Spomini na prihodnost

Sedanjost je prihodnosti preteklost,

kot mi, tako bodo za nami

verjeli, da minulo je slabost

in prihodnji bodo boljši kot smo sami.

 

Ko vse propade, postaviš spomenik,

"s preteklostjo povežimo prihodnost",

prihodnjim postaviš pred oči nek lik,

kot, da to za njih je neka možnost.

 

Kar nam minilo, prihodnjim bo še bolj,

spomin doseže le življenje daleč,

skala se vali po klancu le navzdol,

in starih časov vrniti se ne da več.

 

Bron, kamen in železo,

ljubi materiali prihodnje zgodovine,

zdi se, da imajo večno pezo,

a na večjem grobu, spomin hitreje mine.

 

V cerkve kipe postavljali lesene,

po stoletjih kljub vsemu še stojijo,

za menjavo, potrebe ni nobene,

rodovi verni, vedno jih častijo.

 

Za ideje, ki nihče jim ne verjame,

je še leseni spomenik predober,

hitreje kakor črv, naslednik ga vzame,

razen, če ga prej ne zgrize bober.

 

Minulih časov, ne vrne spomenik,

kaj dosegel je mrlič v piramidi?

z bogastvom kupil si mogočen lik,

trpljenja svoje dobe pa ne vidi.

 

Edino spomin je, kar spomine ceni,

vse ostalo le parcelo vzame,

prihodnjim, kamen-bron vse manj pomeni,

ju čaka, slej ko prej, usoda krame.

 

Vsaka ped te zemlje lahko je spomenik,

nekomu, ki tu živel, hodil ali umrl,

morda mati, kmet, učitelj ali glasbenik,

ali pa le eden, ki se spomenikom je uprl.