Dežela

Kar nas veže na ta svet,
ni le hiša kjer zaspimo,
streha pod katero zdaj vedrimo 
ali vrt kjer raste za nas cvet.

 

Tukaj si ker nekam spadaš,

tvoje mesto je del zgodbe,

to ni stvar le tvoje sodbe,

si del sveta, ki mu pripadaš.

 

Kot je skala delček gore,

človek kamenček iz mozaika,

ki je te dežele slika,

košček, ki predstaviti jo more.

 

Zemlji ne moreš ubežati,

čeprav letalo te odnese,

praznina noge ti spodnese,

dežela ne pusti se iz srca izgnati.

 

Vrneš se nazaj v naročje,

utrujen od sveta podobe,

če ne prej, na koncu dobe,

nazaj, kjer tekle ure so otročje.

 

Dežela v tebi se sestavi,

iz zmede, ki srce ti oklepa,

zraste v njem podoba lepa,

ko čas je, dušo in telo preplavi.

 

Bogate in košate lepotice,

svet ti na ogled postavlja,

a le domača cvetka te proslavlja,

Slovenija je tvoje rodno lice.