Cres nebes

Sonce nizko se podaja,
zimski čas ga spet poraja 
luč počasi raste z dnevom, 
skoraj novo na sledi starim letom.

Obisk juga v dnevih hladnih,

kot sonca žarek v časih mračnih,

topel objem da telesu poživilo,

duši v času žalosti zdravilo.

Svetloba plava nad valovi,

vetra piš in ptic glasovi,

lepota morskega je kraja,

kar srce s srečo mi navdaja.

Topel dan je na obali,

opletena oljka gostja sivi skali,

pot do Servula zavetnika svetišča,

trudu romarskem plačilo razgledišča.

Na otoku mesto staro gospodari,

sveti Izidor ga pred nesrečo varji,

stoletja kapitani v njem živijo,

zdaj s turisti kraj svoj podelijo.

Življenje teče, generacije bežijo,

novi potepuhi po ulicah brenčijo,

mesto ostaja, ljudi si večno menja,

ne gane človeška naglica kamenja.

Narava skopo tem ljudem podarja,

svet ponujal usodo jim mornarja,

a skozi stoletja dalje svoj vodi ples,

očem v zalivu skrito, mesto Cres.