Stepa slepa

Sredi niča osebek naš gostuje,
se za življenje z ostalimi bojuje,
preprosto preživetja je pravilo,
koristno le kar bo želodec napolnilo.

 

Divjina človeku ne pomaga,

nasprotno, zlahka ga premaga,

njegova moč je le v krdelu,

povezanem v skupnem delu.

Po zemlji prvi kmetovalec rije,

da vanjo užitno seme skrije,

koristno zraste mu rastlinje,

vsem ponudi več blaginje.

 

Vsa žlahta skupaj je stopila,

se za stalno naselila,

zemljo obdelovali skupno,

da je preživetje manj obupno.

 

Ker hrane manjkrat zmanjkovalo,

na družinah se poznalo,

kjer je na mizi dosti kruha,

tam tudi zibelka ni gluha.

 

V kolibo iz šotora,

ko zmanjka jim prostora,

ko viške pridelkov pridobijo,

v kupčijo se spustijo.

 

Trgovina na vse strani se veča,

čedalje več ljudi se ji posveča,

oblast odloči, da mesta se gradijo,

meščani se v kamnite hiše naselijo. 

 

Ena plemena naprédovala,

druga zadaj pač ostala,

kdor ne bi delal, skuša krasti,

bližnje, daljne, vse napasti.

 

Zmage in porazi se vrstijo,

danes so glavni, jutri jih dobijo,

uničuje se življenja in domove,

namesto polj, kopljejo grobove.

Kjer ljudi veliko je na kupu,

ne izogneš se bolezni strupu,

iz gneče in nesnage žuga,

smrt prinaša, botra kuga.

Šla naprej je medicina

in tudi čistoče disciplina,

vse bolj predpisano življenje, 

le stežka mu je kos mišljenje.

V gradove se oblast je umaknila

in ko nevarnost je minila, 

zidovje so državi odstopili,

sami se kapitala polastili.

 

Danes za jesti ne rabimo ubijat,

niti sosedom glav razbijat,

človeška družba je urejena,

kot nikoli še nobena.

 

A kot da to nam ne zadošča,

blaginja ta ljudi ne sprošča,

vsi za več so zagrebeni,

povsod odnosi zateženi.

 

Človeku vedno nekaj manjka,

koplje in brska brez prestanka,

ko neha z zemljo se pečati,

začne po sebi in okolici brazdati.

 

Divjina se je spremenila,

a nam se v navade naselila, 

lov in boj se še zdita nujna,

akcijo zamenja spletna domišlija bujna.

 

Morda nekaterim je rešitev,

k prvotni divjini spet vrnitev,

tam bi bojevitost si sprostili

in za zdravje kaj koristnega storili. 

Pamet za preživetje narejena,

zdaj je v drobnarije utopljena,

časi prinašajo izzive nove 

in tudi te razmere znajo bit surove.

Zgodovina res ni kratka

in malokdaj za vse je sladka,

ostane nam svoj vek živeti 

in kar pač pride, z dobro voljo vzeti.