eno leto do Božiča

Ko bi Bog na svet ne stopil,
nas in vero bi odklopil,
ostali bi nekje v davnini,
v kakšni verski razvalini.

To skrivnost je res velika,

če človek od Boga je slika;

zakaj odločil se poslati Sina,

pustil obsóditi ga kot capina?

 

Že Adamu in Evi v skušnjavi,

nevera v Njega se pojavi,

in vsa človeška zgodovina,

je dvomov polna žalostna dolina.

 

Kot vesolja se skrivnost zakriva,

tako se Božja volja skriva,

čas in prostor res gradnika,

a Stvarnikov namen zastrta slika.

Upanje je odgovor pravi,

ki Bog v življenje ga nastavi,

poslal je Sina rešenika,

da v upu sprejeli bi vodnika.

 

Vse v stvarstvu gre na dvoje,

rojstva moč zamenja smrtne boje,

razodetje se s skrivnostjo dopolnjuje,

luč vere duha temo nam razsvetljuje.

Vsako leto znova se rojeva,

vsem večno vračanje umeva,

upanje se novo nam poraja,

in Bog človeka znova osvobaja.

Večno se upirati naravi,

zlahka vsakega v obup spravi,

bolezen, smrt, težave razne,

in zaloga volje se naglo izprazne.

Zato potrebni Božji so ukrepi,

da vsi sovražni se naklepi,

od naše šibkosti odvrnejo,

nam mir v duše razrvane vrnejo.

Otrok je, ki mir na svet prinaša,

njega vidi naj oholost naša,

ta otrok spet up prinese vsemu svetu,

za, do naslednjega Božiča, dolgem letu.