Jurij potepuh
Spet zelenec je na poti,
cilje si izmišlja sproti,
nič ne čaka, nič ne išče,
morda vas še nocoj obišče.
cilje si izmišlja sproti,
nič ne čaka, nič ne išče,
morda vas še nocoj obišče.
Najraje gre za ptičjim petjem,
prečka travnik posut s cvetjem,
zlekne se med brstje mlado,
nastavi soncu novo brado.
Spotika se po prašni poti,
majski dež ga nič ne moti,
zanese polje ga zorano,
čebel rojenje mu je znano.
Listje mlado rad posmuka,
s kukavico skupaj zakuka,
ljubi kar pomlad prinaša,
kaj bo jutri se ne vpraša.
Ta zelenec me je zmedel
in še sam sem mu nasedel,
zdaj pomlad po meni šviga,
da ne znajdem se-, ne briga.
Komentarji
Objavite komentar