Robert Kaše, pesmi

V svežini pesem ptic, z veseljem noč premaga, srce pomirja slavca klic, nemiru iz sanj pomaga.  Mrakobe razpršene v dan, stopíjo se v svetlobi, pozdrav iz prvih žarkov stkan, skrit v sončni je podobi. Rose dremajo po travah, iskrijo novih se začetkov, jutra zbujajo v glavah, spomine videnih posnetkov. Iz nič začetek je nastal, raztegnil meje časa, tam našel česar ni iskal. Dan ptičjega razglasa, reko svetlobe še dodal, na bregu grad, tam sanja zlatolasa.

Ostrina neme skale, razžrtvena stoletja, poti valovom dale, pričevalke preživetja. Vtisnjene v gladino, ujete v vodne škarje, božajoč jasnino, pretrpeč viharje. Tiho pljuskanje, prvin srečišče, predaje jutranje, različnost enost išče. Gotovost neomajna, varovanka roba, neopaznost običajna. Večnost ji je doba, vloga meje trajna, ime ti da svetloba.

Od dela in za delo narejeno, vse kar je, z delom je zgrajeno, karkoli ti ime predstavlja, na položaj delo te postavlja. Vsak delec v naravi nekaj dela in šele ko dela, je celota zrela, vseh del delo dela je iskanje, in da je treba delat, slej ko prej spoznanje. Z delom človeštvo napreduje, kar neha delat, kmalu se sesuje, z izdelkom se nas svetu kaže, s "poštenim plačilom" doma se laže. Delo je človeku zadoščenje, ne samo, kar rabi za življenje, ponosni smo ko nekaj naredimo in velja, da z delom ugled si pridobimo. Za delo so dana nam telesa, brez dela bolezen jih pretresa, pravo delo lahko nam je užitek, po vsakem pa prileže se počitek. Življenje morda zamenjaš z delom a ostani tudi zvest načelom, kar je treba naj bo dovršeno, lahko pa je brez mene postorjeno.