Prešerna

Kar se v svetu lepemu nameni,

naj nam vedno več pomeni,

komur kultura je predraga,

še denar k veselju ne pomaga.

Živí človek v iskanju,

potí k lastnemu spoznanju,

in ko slabih odgovorov mu zmanjka,

v presežnem išče si obstanka.

Po stenah že umetnik risal jamski,

modri Grk zaplet izumil dramski,

pride pesem, slika in še zgodba,

ples, orkester pa še kakšna druga godba.

Ko stvaritelj postane del ustvarjenine,

med resnico in idejo meja izgine,

v umetnosti lahko sveta smo gospodarji,

v življenju pa morda le slabi pridigarji.

Naj mu beg pred vsemi ali zgolj resnico,

umetnik do svobode ima pravico,

kar uvene v deželi čustev suše,

naj v umetnino izlije se iz polne duše.

Kdor je izbran, da vedno išče lépo,

rad dobroti v ljudeh zaupa slepo,

praznih rok ga večkrat sreča pušča,

le slabo se znajde v tem svetu trušča.

Saj vse praznina je kar nas obkroža,

če čutov harmonija ne poboža,

in umetnina se bo prepoznala,

šele ko preprosta srca bodo jo iskala.

Simbolov sporočila misel ne dojame,

dokler umetnika narave ne prevzame,

kar pamet sama zase ne odkrije,

pa naj mojster v umetnino spretno zvije.

 

Dan današnji enak bo dosedanjim,

a naj ostane v spominu zbranim,

saj našega poeta rojstvo počastimo,

lepoto njega stihov za vedno ohranímo.

Kultura ni to kar pride samo zase,

in Slovenci bodimo ponosni nase,

res veliko umetnost nam pomeni

še rajši imamo če dogodki so poceni.

Kar je nekomu dano v občudovanje,

drugemu se vrže v zmrdovanje,

pač okusov dveh ne najdemo enakih,

in beseda peta ne prime se ušes vsakih.

Naj ta skromni stih deli usodo tega,

kar kulturnega po svetu bega,

morda koga pesnik bo prepričal,

ko samotnim srcem bo lepoto poveličal.

Res pa kulturiranje dejavnost je poštena,

zato ura umetnosti nikoli ni izgubljena,

in naj ta slab poet še zadnji da nasvet,

ne zlata gos, kultura bo rešila svet.