Trenutki

Ko mine ta trenutek,
se postara že sosednji,
vsi v vrsti so naslednji,
čas zaveže jih v začutek.

Teče kot bi med odtekal,

curek peska drsi v uri,

manjka delček v strukturi,

še razpršen, a bi se stekal.

 

Kar v meni se sestavi,

je le zlepljeno iz vsega,

lahko se ta trenutek zbega,

zdaj resničen, zdaj nepravi.

 

Kaj v tej zgodbi iščem?

Saj iz istega sem diha

in ne zmorem več navdiha,

kot v stihu ga poiščem.

 

Zakaj bi kdo trenutke lepil,

v polje časa jih presadil,

če ne zato, da bi pogladil

pot in jo na večnost cepil.

 

Čas za čas si hočem vzeti,

a prepustí mi le trenutek,

in ta misel in občutek,

da ne morem razumeti.

Misel ta me še presega,

moj razum za čas ni ustvarjen,

vseeno pa sem mu podarjen,

naj vodi me in vzame vsega.