V pričakovanju

Čas zakroži v vrtinec,

nas potisne k bregu reke,

tam nas ujamejo prepreke

in v svet rojen bo edinec.

Zemeljsko umika se nebesom,

živo s stvarnikom še išče stika,

svetu vlada zamegljena slika,

misel še žaluje za telesom.

Ostal boš, v kar si bil ustvarjen,

grešnik vrnjen v nedolžnost,

pokora tvoja zadnja možnost,

izrabi čas, ki je podarjen.

Stvarnik ne želi pogube,

rad ohranja ustvarjenino,

vložil vanjo je edino

kar sploh vredno je obljube.

 

Ni strah me tiste sodbe

in težko že čakam to pravico,

bojim le tistih se z novico,

da je samota konec naše zgodbe. 

 

Da nas nihče nikjer ne čaka,

ko z zadnjim utripom svet izgine,

kar živeli smo, pač večno mine

in zavest le kozmična je spaka. 

 

To strahi moji so, želim verjeti, 

da motim se v nespancih nočnih,

ko utehe iščem in v besedah močnih

hočem stranska pota mislim vzeti. 

 

Bil je čas miru in čas pokoja,

ko devica nevedna je spočela,

poslancu čudnemu verjela,

posodila telo za vero božjega obstoja. 

 

Kar človeško je, je polomija, 

vsi gremo prav, a v napačni smeri

in ker vse vidimo v dobri veri,

se zdi, da se tako lepo odvija. 

 

Zabloda nam je pisana na kožo,

najprej uničimo, potem naj bi ljubili,

v otroštvo radi se vrnili,

cvet duhali, ko smo poteptali rožo. 

  

Vem, da nekdo vseeno pazi name, 

da si v neumnosti preveč ne škodim,

ko narobe vse korake vodim,

in On ne bo nas pustil same.

Obljuba davnih je rodov prejeta,

da vrnejo nazaj se časi polni,

zaveza vsega stvarstva se izpolni,

se hrepenenja duš dopolnijo nešteta.

Pomni, ki se še pod časom zvijaš,

da lepota vsakega je veka kratka,

in pot v pogubo vse bolj gladka,

ko si brez smisla dneve štete ubijaš.

Poravnaj kar meče te iz tira,

končno spravi s svetom vse krog sebe,

pomni, da kot ti, vse ljubi tebe,

in edina je ljubezen, ki iz tebe izvira.