Ne, nočem

Nočem se prepirati,
žalitve spet izbirati,
zakaj hočeš prizadeti,
v zanko jeze me ujeti? 
 
Spet deluje stara trma,
ravna pot ti je prestrma,
spokoju duše se upiraš,
na manire ne oziraš.

Gre se, kdo bo zmagal,
sebi samemu pomagal,
nikoli se ni treba spreti,
želja je odpor le streti.

In ko se nekako neha,
nikomur dana ni uteha,
škoda vsakega prepira,
iz slabega le slabše izvira.
 
Zapletenim v krog pozabe,
rešitve so v glavnem slabe,
prepir pač nikoli ne doseže,
kar prijaznostjo vse poveže.
 
Veliko teh, ki se prepira,
trdi, da le želi si mira,
a tudi to lahko je izgovor,
s katerim utiša se ugovor.
 
Prepira vloga vedno dvojna,
najprej to je mala vojna,
potem težava ker resnica, 
spon svobodna bo jetnica. 
 
Kot zemlja v potresu poči,
prepir lahko duhove loči,
redko le korist izkaže,
vedno pa odnose umaže. 

Vsak je včasih prepirljivec,
kdor pravi ne, pač pozabljivec,
le pri nas ni prepir v navadi,
mi samo glasno govorimo radi.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Kres v Peklu

V dolino rdeče sonce se ozira, a srcu misel ena ne da mira, zakaj se stvarstvu takšnega čudesa, reče Pekel in raje ne nebesa. Svetloba nežno spleta se z zelenjem, svežino zraku potok da s šumenjem, duh v  mraku vrne se k telesu, večerna pesem ptic nas vabi k plesu . Lepoti ime nesrečno posvetili, in jo tako pred zlobnimi očesi  skrili, naj raje strah nevedneža prežene, dokler škode Peklu ne stori nobene. A kaj če Krésnik, ko h Gori pot si išče, v Peklu najde svoje skrivališče, za boj s Kraljico kačjo se pripravi, ko moč in mir povrne si v naravi. Zdaj mi krésniki, v boje svoje ujeti, kraljici kač poskusimo se upreti, zalega strúpi nas in meče v bolečine, v tega  Pekla hladu brž  trpljenje mine.   Čarovnija kraja večja od pogledov, noč kresa čas skrivnostnih bo obredov, besede umaknejo se vzdihom duše, pozabljeni duhovi lezejo spod ruše. Leto obrača se v novo dobo, obroč ognjeni kuje luč s svetlobo, govorica stvarstva tukaj vsem enaka, Krstnika  svetega naj ...
Preberite več

Lisca

Srečnih travnikov je sočna paša, lepa Lisca, kraljica sonca naša, mladenka, igriva večno in prevzetna, nje svežina, vsakomur prijetna. Ji jutra gozdni hlad prijazno boža, jasnini vrh v dan odpira se kot roža, mehkoba širnih pašnikov vabeča, v razgledih se z obzorjem daljnim sreča. Polna svetlobe od Snežnika do Triglava, kot bisernica v dolini sije Sava, na srčnem robu Karavanke in Gorjanci, Kum, Boč, Sljeme, njeni so izbranci. Zeleni raj je njeno ime pomladno, pozimi si tančico belo odene lice hladno, vrisk poletja vabi kosca v košenine, meglena morja v jesenske mesečine. Mnogim življenja veselje je nasula, srčne vzdihe v zvezde jim odplula, spominov polna naša gora srečna, planincem ljubica ostaneš večna. Darov obilje pohodnikom nasipaš, moč življenja ob praznikih utripaš, vsem dobra volja sama se ponudi, kdor v naravo njeno veselo se potrudi.
Preberite več

Mamam

Velikokrat za vse so same, v skrbeh te naše drage mame, otroci nam nekakšna  so usoda, a brez mame, ni življenja ne poroda.   Prva je, ki se je okleneš, na obraz nasmešek ji nadeneš, te ujela je za roko, ko si shodil, korake prve njen pogled ti vodil.   Mama ni poklic kot kakšen drugi, ne pripada ji medalja po zaslugi, le srca ostanejo povezana za vedno, kar je v življenju tudi največ vredno.   Ne pozna nihče te kakor ona, ljubezni tvojega iskanja krona, česar manjka v življenju vsakdo išče, a v srcu maminem je vedno zatočišče. Vselej tu nekje je, ko jo iščeš, morda jo zdaj premalokrat obiščeš, kako tiho vse življenje je ljubila, spoznaš potem, ko te je zapustila.   Draga mama, vedno bodi z mano, posebno vez imava v srcu stkano, tukaj nič ljubezni tvoje ne preseže, a večnost naju enkrat spet poveže. 
Preberite več