Po sili praznik _ b

Samotar želi si praznovanja, 

pa se mu še nič ne sanja,

koga bi sploh rad povabil

ali raje vse pozabil.

 

Vesel je, če cekin ostane,

družba ga le redko gane,

žlahto davno je prekrižal,

s prijatelji nikoli zbližal.

 

A zdaj je pač dobil idejo,

začutil do veselja žejo,

bi v družbi rad užival,

čeprav se vedno je ogibal.

 

Naj spoznajo veseljaka,

čeprav resnica sploh ni taka,

če vsi znajo praznovati,

on pač noče izostati. 

 

Naš junak je mož odločen,

zdaj z izzivom je soočen

in tako si vbije v glavo,

da vse bo storil za zabavo.

 

Najame fino si gostilno,

pevko zaposli vodilno,

in povabi kar vse živo,

nič sluteče in nič krivo.

 

A ko pride dan določni,

izpadli gostje neodločni,

odziv povabljenih je mlačen,

gostiteljev obraz pa mračen.

 

Ko vse skupaj je končano,

ostal pred prazno je dvorano,

tam pojavi se snažilka,

zdrave pameti znanilka.

 

Jo pobara, kaj si misli,

ženska le za hip pomisli:

"Če ljudje vas ne poznajo,

tudi v urnik vas ne dajo."

 

"Da kdo za vas si čas vzame,

ni, kot, da se ga najame,

kadar komu ni do tega,

povabilo ga le zbega."

 

"Če ljudi za takšne imate,

potem jih preslabo poznate.

Kjer prijateljstvo ne zmaga,

še pečenka ne pomaga."

 

Ni bilo mu všeč kar slišal,

a se raje je utišal,

vedel je, da je zamočil,

"bom požrl", se odločil.

 

In kakšen nauk zgodba daje?

Bahanju odrecimo se raje,

ljudje pač hitro prepoznajo,

s kom v resnici opravka imajo. 

 

Če jim družba ni povšeči,

bi vanjo morali jih vleči,

in kadar kdo se jim zameri,

brž na "ignor" se ga preusmeri.