Po sili praznik _ a

Gospod se znašel je v zagati,

zažélel si je praznovati,

saj vsi se česa veselijo,

vzrok že najdejo, da proslavijo. 

 

Pojavi pa se mu težava,

saj rojstnih dnevov ne priznava,

god nič mu ne pomeni,

se za obletnice ne zmeni.

 

Zato ga nihče nikoli ne povabi,

vesela družba nanj pozabi,

še žlahti rad se izogiba

in k prijateljem se ne nagiba.

 

Brez potrebe se ne druži,

družba mu le redko služi,

a zdaj zbudila v njem se želja,

da bi privoščil si veselja.

Razmišlja kaj je za storiti,

kako do vesele družbe priti,

pa se odloči in povabi,

živo vse, nič ne pozabi.

 

Plesno je najel dvorano,

godce še za družbo zbrano,

naróčil hrane in pijače,

pa še čarodeja za zvijače.

 

In res se ljudstva je zgrnilo,

se omizje od dobrot šibilo,

bilo je plesa in veselja,

gostitelju izpolnila se želja. 

 

Ko veselica ob zori mine,

in večina gre v spomine,

peščica dobrotnika poišče,  

da zadeva se razišče.

 

Vprašajo ga bežni znanci,

neznanci, pijanci in bratranci:

"Tole je lepo uspelo

in hvala ti za dobro delo." 

 

"A dragi naš kolega,

povej kar zdaj nam misli bega.

Zakaj si za slavje se odločil

in tak strošek si povzročil?"

 

"Res je, da to mi ni v navadi

in ne grejo denarci radi,

a najmočnejši je povzročil,

da za to sem se odločil." 

 

"Prijatelji, bolezen me razžira

zdravilo več je ne zavira.

Na svetu dnevi so mi šteti,

morda že jutri mi je umreti." 

"Denar mi zdravja ne bo vrnil,

pomislim, da bi v veselje ga obrnil,

zabavo naj ljudje si naredijo,

sedmino še od živega dobijo."

"Življenje zadnja je dobrina,

ki naj vredna bo spomina,

za mano nič ne bo ostalo,

če vsaj veselja ne bo dalo."

Tako pove in družba mala,

po domovih se podala,

vsem bilo je vsega dosti,

odšli so tudi zadnji gosti.

 

Gospod je storil kar namenil,

za vse drugo ni se zmenil,

življenje žélel proslaviti,

za ta svet še kaj storiti.

 

Čudna zdi se to potreba, 

a takšna pač je ta oseba,

ti pa vedi-, da bolezni breme, 

mišljenje zavrti, kot vreme.