Prosinec na o in a

Črne veje neba sivino si delijo,

pticam prazne priče so obupa,

prostor utišan ne prenaša hrupa,

mrzle sence sonca zimskega bledijo.

 

Ledene sveče s starih streh visijo,

mraz še kapljam vode ne zaupa,

v plašču stisnjen nekdo spodaj upa,

da ledovja kosi nanj ne priletijo.

 

Morda bi tja zadeli kjer lasje sivijo,

končali nekaj kar se zdi brez upa,

ko že izpita bolečin je kupa,

udarec tja, kjer črne misli se podijo.

 

Morda srcé zakrklo prebudijo,

napojila polna mera ga je strupa,

da nikogar več besedi ne zaupa,

naj ledeni kosi vanj se zasadijo?

A naj te misli glavo in srce pustijo,

ne nalivajmo na stare rane strupa,

nihče naj jezno drugemu ne hupa

in vsak naj ve, da težave vse bolijo.

 

Kar sončni laski megle presvetlijo, 

v ledu iskrice zdrámijo se upa,

stekel potoček iz snežnega bo kupa,

bôji toplote z mrazom led talijo.

Gorke sape zmago proslavijo,

kjer človek omaga, narava ne obupa,

zima vzela bo slovo brez hrupa

in sončni dnevi voljo novo prebudijo.

Na vejah brsti nas razveselijo,

pesem ptic prinese sladkega nam upa,

pred mladim soncem tudi mrak obupa,

ledene sveče v svetlobi novi se talijo.

Zimski dnevi ostrino izgubijo,

sončni žarki izperejo sledi obupa,

v moč narave vsakdo naj zaupa,

iz naših src vse slabe misli odpodijo.

Kot rože vedno znova zacvetijo,

v srcih poženejo cvetovi upa,

veselje nam prinašajo brez hrupa

vse žalostne obraze razvedrijo.