Večernica

Rdečina bledo je nebo popila,
mrak se spušča z gozdnatih pobočij,
zgodaj se večer v noč pretoči,
mi samota je v srce nemir nalila.

 

Ponižno plamen v ogorek se umakne,

svetloba z dnem v sanje se poslavlja,

gladina pod meglice reko spravlja,

žalostna se misel v meni stakne.

Lepota, ki otožnost jo objema,

se kot zarja v dolgo noč podaja,

sveža rosa speče travnike ohlaja,

v mrakobi le lunin je cekin izjema.

Osamljenost spet zase me osvaja,

ne ubegnem več ji kakor znal sem včasih,

izgubi se misel v večernih glasih,

kar bilo je izginja, kar prihaja ne obstaja.

Nekaj v meni si želi le spati,

se kot narava posloviti do pomladi,

takrat zbujeni vstanemo spet mladi,

življenju novemu pripravljeni se dati.

Hladen veter hrepenenje brž odpihne,

zavije v plašč telo se kakor jež v bodice,

kmalu zima nalije mi resnice,

sanje suhe vame ledena sapa vdihne.

Čas prehoda ni vremenu le kazalec,

jesen meglena se spreminja vame,

kar ostalo mi svetlobe noč jo vzame,

tema postala moj bo soplesalec.

 

Odpade leto kakor list jesenski,

rumen in posušen, preužit veselja,

moč odnesel veter, izginila je želja,

kar umre edini je dokaz življenjski.

 

Noč razpela temni je oblak praznine,

v nič izgine vse okrasje dneva,

v kotu moja duša stisnjena je, tiha reva,

trepeta v sebi, da je zima ne premine.