Nekako vzgojeni

Kak naj bil bi ta otrok?
Priden, dober, skratka vzoren.
Če ni tak, le kje je vzrok,
nekdo ni bil dovolj pozoren.

 

Vzgoja je nadvse pomembna,

najboljša ta, ki jo delimo,

in zdrava pamet največ vredna,

pri nas jo, v glavnem, le dobimo. 

 

Kaj neki bo s tem naraščajem?

Res usodno je vprašanje,

varujemo pred našim ga značajem,

kot da bo svet drugačen zanje.

 

Zdaj pač vzgajamo še tisti,

ki pred vzgojo smo se skrili,

in upamo, da niso isti,

ki bi, kot mi, najboljše preskočili.

Vprašanja stara, a enaka,

bo prav tako kot sam si izkusil,

ali boljša je razlaga taka,

da velja le, kar je drug poskusil.

Ko mi spomina knjiga se povrne,

na tiste, ki vzgajali so mene,

na nauke se list ne obrne,

le njih življenje misel nanje žene.

Besede izginile so v času,

zgledi so, ki jih spomin ohranja,

navidez sem takrat prisluhnil glasu,

a gradila so me le ravnanja.

Kdor druge bi rad vzgajal, 

najprej o sebi naj premisli,

in če le pri tujih naukih bo vztrajal,

naj raje si kak drug poklic zamisli.

Smeši se kdor z besedami le vzgaja,

misli, da ta nauk je kaj vreden,

nevzgojeno dete ga izdaja,

le v dejanjih moreš biti zgleden.