Poprava

Svet bi se lahko popravil,

do tega vso ima pravico,  

poskusil bi morda z resnico,

a bi vseh bolezni ne ozdravil.

Ni pravice do resnice,

nekomu laž se bolj obnese,

kakor koli pač nanese,

a naj to mnenje bo peščice.

Kaj lahko bi vsak prispeval,

dal bi barki mirno morje?

Morda malo dobre volje,

ali pa se česa ne loteval.

Se ve, najlažje pamet je soliti,

drugim kazati pravila,

da sebi resnice bi nalila,

željo redko je opaziti.

Je duh ponižnosti zdravilo,

ki ravna nas v prave tire,

čas nam da le malo izbire

in prijazna misel vsem darilo.

Iz srca preprostega izvira,

kar škode svetu ne prinaša,

kdor na sebe se zanaša,

v napačnem vrtu rož nabira.

Tu pač eden si od mnogih,

svetiš ali le užigaš,

rešuješ svet, se zase brigaš,

vsi smo iz množice ubogih.

Kjer vsi se imajo radi,

tam sodnije ni potreba

in kjer spoštuje se oseba,

spor brez sile vsak se zgladi.  

 

Naj ta stih bo moj prispevek,

nič novega-, a če dragi bralec,

s pesnikom ostane kot sejalec,

obeh ponižnost in usmiljenje posevek.