Mala-duša

Nič ni manjkalo mi v niču,
nisem prosil za življenje, 
zakaj bi želel si trpljenje,
ki bo končalo se na griču.

Če ne živiš, ne boš umrl,

je življenje tukaj, tam ga ni,

potem greš tja, morda nazaj kjer bil si, 

prazen šotor veter bo podrl.

Odhod, obraten je prihodu,

če čas obrne se, razlike ni,

in filmček nazaj se zavrti,

smrt pobegníla bi porodu.

Brez zaslug na svet izbrani,

nagrajeni z vstopnico edino,

sprejeti v sedanjo domovino,

iz zalog zavesti žive smo odbrani.

Če te ni, se še tega ne zavedaš,

vse je v miru, brez zlorabe časa,

ni trušča, šuma, niti glasa,

ne motiš se, ničesar ne spregledaš.

 

Kjer ni ničesar, tam vse manjka,

življenju ostane le ostanek,

veselje postalo bo obstanek

in potrpljenje tvoja stara znanka.

A to ni pesem iz obupa,

nekoga, ki ne ve zakaj je tukaj,

kot vsi nekoč tudi on ostal bo zunaj,

rešen večno vsega hrupa.