Pomlad, ki imam jo rad

Ko mrzel veter se ustavi,
premakne tudi se v glavi,
prepozna svoj čas narava,

spet postala bo bahava.

 

Brstenje znova se požene,

prilike ne zamudi nobene,

drobna bilka se že vcveta,

veselo mali ptiček leta.

 

Sokovi stekli so po deblih,

dlani ne skrivamo prezeblih,

v daljave zletajo se jate,

zeleno barvajo se trate.

Življenje lepoto novo oblači,

veselje ulice prezrači,

sivina barve odklenila,

soncu prostor dodelila.

Povsod pa žal še ni prepiha,

nekaj vame zimo diha,

pomlad prihaja prepočasi,

v mojem srcu se ne oglasi.

S soncem, veselje ne prihaja,

v duši zimski mrak ostaja,

zagrinjála svetloba ne prebode,

ujetniku sebe ne pusti svobode. 

Otožnost, pomladi spremljevalka,

tesnobnih misli zvesta bralka,

skrij se pred pogledi v novi dobi,

naredi prostor pomlájeni svetlobi.

 

Naj telo prežarči se s toploto,

skorja odlušči z misli za dobroto,

dan pomladni novo voljo zbuja,

življenju spet priložnost se ponuja.

Poberi zima, kar si naredila,

v staro ivje srce mi uklenila,

odpri vsa okna toplemu prepihu,

prepusti nas pomladnemu navdihu.