Objem

I. Objet

 

Objet z lepoto tega stvarstva,

zavest v neskončnost je ovita,

brez oklepa tu ni varstva,

življenja možnost večno skrita.

 

Sredi niča, v prostranstvu,

kot zadnja kapljica življenja,

vrste odpadnik, v izgnanstvu,

lebdeči ogorek izginulega mišljenja.

Zgolj poskus ali zgrešena misel,

človeka iskra v praznini vneta,

pokončan z zemljo, kot nesmisel,

sam ostal, zaradi zamude leta.

Zamudila vrnitev se do zemlje,

izgubljen v vesolju zdaj pokveka, 

odložil smrt in videl pogubljenje.

Kot objem zadnjega človeka,

bo večno ugasnjeno življenje,

brez smisla pride konec vsega veka.

II. Objeta

Ti in jaz v tem prepletu,

vrnjena v šolske dni,

hrbet obŕnila nasvetu,

nič ni prav, kar se godi.

Poročena, a vsak zase,

zopet padla v staro zgodbo,

zdavnaj rekla, da ne da se,

spet spodrsnila v sodbo.

Prišla je ta obletna fešta,

zbudila stare je spomine,

skušnjava zvesta in nezvesta,

naju v objem pregrešni rine.

Vsak drugi dan je neprebaven,

vest kriči v pijani glavi,

sram ostaja vedno zraven.

Vsi občutki so ne-pravi,

sam si sebi le ogaben,

objem postal je stisk, ki davi.

 

III. Objeti

Hlad odlepi se od stene,
teče po skalovju v jamo,
kup teles se zbitih sklene,
kepa živa v smrtno dramo.

Od vseh na svetu zapuščeni,
krvi potoki v nič polzijo,
v vročem smradu zadušeni,
s pošastmi misli se borijo.
 
Objeto v vlažni je mrakobi,
golo meso v kričeči gmoti,
boleče zvezano v tesnobi,
končni rešitvi gre nasproti.

Pahnjeni v žrelo smrti,
ubiti v mesu, zakopani,
ponižani in v duši strti.
 
Izdani in krvnikom dani,
v žrelu zemlje smo zaprti,
v objemu božjem večno zbrani.