En star dec

Kar nikogar ne zanima
in je vsem kot lanska zima,
starga deca je mišljenje
in kam njegovo gre življenje.

Veliko se za druge trudil,

pazil, da bi česa ne zamudil,

pač vsi idej so vedno polni,

če jih kdo zastonj izpolni. 

Mirno šalabajzerje prenašal,

lenuhom zvesto rit odnašal,

včasih komu kaj povedal,

še večkrat raje stran pogledal.

 

Bil vajen delat in ustvarjat,

vedno o čem novem sanjat,

zdaj ginejo moči mu moške,

težave prihajajo otroške.

Vse bolj počasna je že misel,

sprašuje se, kaj mu je smisel,

komu sploh še kaj pomeni,

svoje si naredil, zdaj ovéni.

 

Okrog njega še bezlajo,

zakaj, povedati ne znajo,

ljubi mir mu najbolj paše,

ne skrbijo ga hitrosti vaše.

Za prazen nič ne bo se trudil,

brez skrbi bo kaj zamudil,

če pa komu se zelo mudi,

naj kar zase poskrbi.

Ima dan današnji ur enako

in tudi dnevov leto vsako,

kot takrat ko je mladiček,

v mlajši koži bil še ptiček.

Enkrat pač vse se neha,

tudi kamen kdaj odneha,

kar si v svojem veku storil,

morda bi raje ne govoril.

  

Lep vsak dan je, ki nóči se izvije,

če človek v zdravju ga užije

in ko preživet je v miru, slogi,

srečen bo še najbolj ubogi.

Za svet se stari ne zanima,

na sebi čuti, da bo zima,

a rad živi še to življenje,

ne briga se za drugo mnenje. 

Pustite mu, da mir uživa,

veliko delal je, naj zdaj počiva,

a nekaj od njega se lahko naučimo,

več ko delamo, več dela zapustimo.