Ah te lepote!

Potresle so lepote se po krajih,
kjer oči le malo jih užilo,

presenetile na svojih položajih,

še več se jih pogledom raje skrilo.

Lepot raznih najde se na svetu,

z občudovanjem jih v eno povezuješ,

gledaš modre rožice v cvetu

ali globine vesolja preiskuješ.

Ko sonce v zatonu se raztaplja,

barve nebo zalijejo z razkošjem,

pohodnika korak na gori se ustavlja,

pogled poboža belino nad skalovjem.

Lepot drugačnih najti je v svetu,

ki z veličastjem ne osupnejo gledalca,

v skrivališču, kot ga popek daje cvetu,

tiho čakajo pozornega obiskovalca.

Ta včasih pride, velikokrat spregleda,

brstiče v katerih skriti so cvetovi,

ne vidi bistva, premalo se zaveda,

kje skriti prave lepote so sledovi.

Kdor more v srce osamljeno prodreti,

spoznati kaj očem je tam prikrito,

oklep odpreti in najdbo svetu razodeti,

darilo našel bo v preveč vsegá zavito.

Kdor zna otroški duši prisluhníti,

zave se, da največje so lepote male,

k preprostósti pravi se potrudi priti,

uvidi, da lepote njega so iskale.

 

Kdor hoče resnico pravo prepoznati,

naj k samotni duši se obrne,

ne rabi več po svetu čudeža iskati,

ko tančico lepote svoje si odgrne.

 

Lepote dane, da ta svet krasijo,

smisel z veseljem povežejo v celoto,

svežino studenca skritega delijo,

pomen izbran, postavljen za lepoto.

Lépo ni le tisto kar oko poboža,

uredi ti čute in spravi um s stvarstvom,

ko spoznaš v sebi, da je lepa vsaka roža,

vreden si, da lepote vzameš v varstvo.