Stori, če hočeš

Zakaj mi ne bi tega storil?

Pečat srcá mi nagovoril,
stisni me, ko sem res močen,
v sebi zopet sem odločen.

Pošlji ogenj, da použije,

plevel s črtovja harmonije, 

odvrzi kramo, ki jo najdeš,

če v moji zmedi se ne znajdeš.

Izprazni prostor vse navlake,

prikliči mojih sanj oblake,

naredi me goreče tnalo,

ki bo vnelo še ostalo.

Izbrusi me v orožje svoje,

da bom mogel zate v boje,

napolni srce mi z vročino,

in ga pošlji v globočino.

Potegni ven me iz močvare,

in postavi med požare,

da zgori telo med njimi,

preden zmrzne v večni zimi.

Napihni z vetrom jadra moja,

naj globoka brazda tvoja,

vodi naglo za obzorje,

čez globoko temno morje.

V domovini večnih časov,

daj mi mesta v družbi glasov,

kjer je prostor za vse drage,

in zaslužne končne zmage.

Meni pot je med junaki

ne capljanje pod čudaki,

življenja šla za slavna dela,

pri tebi bodo večno štela.

Če pa nič od tega nočeš,

vsaj nad mano se razjočeš,

gradivo res sem zmagovito,

ki ostaja dobro skrito.