Človek
Stvar spomina ni resničnost, ki iz niča je nastala, misel gleda na prihodnost, to bi rada prepoznala. Nekdanje ostaja v temini, davnih časov pričevanje, človek rojen v divjini, preživetja skrb iskanje. Živo vedno le na poti, smisla smrti čas izmika, večnost išče, živí sproti, sebe - vsega polna slika. Stalno išče si gotovost, ostro brani tanke meje, srce najde mu surovost, žanje, tudi kjer ne seje. Trda skala, kot cvet rahla, steber, ki ga piš zamaje, dokler moč mu ne usahla, palček zmaga svet igraje. Nikoli sam in vedno samcat, bitje predloženo svetu, borec, ki prišel je sanjat, cvetenje pa prepušča cvetu. Ne razume kaj ga vodi, ve da čas moči mu jemlje, včasih išče, večkrat blodi, hoče zvezde, prah je zemlje. K njej se vrne in izgine, ko telesa šotor pade, kar prišlo je tudi mine, veter trosi mu zaklade. Ne izgubi se kar je vredno, drugim pač nekje ostane, življenje kruto, večkrat bedno, mladosti redko cilj zadane.